Konec novembra s svojo ekipo v sodelovanju z e-Fotografijo pripravljam modno/portretno delavnico v prostorih Planeta Tuš v Celju. Foto blogerji v večini te zadeve itak obvladate do potankosti, pa vendar - če koga dovolj zanima, se nam lahko pridruži. :)
Link na objavo.
V prejšnjem postu me je moj dober kolega Baro izzval, če si upam objaviti kakšno fotko iz samega začetka moje foto kariere oz. prve prireditve, ki sem jo pokrival za Tuš; še čisto zelen, neizkušen, s 50 1.8 in Canonom 300D s kit objektivom... Gregor, tukaj so - samo zate! ;) Vidiš, da upam? ;) hehe
In kaj me je takrat pri fotkanju najbolj mučilo? Ambientalno svetlobo sem sicer že znal zajeti (v teoriji je to čisto preprosto), probleme pa sem imel s fokusiranjem - velikokrat mi je namreč namesto osebe v prvem planu izostrilo ozadje. Ali zaradi večjega kontrasta ali pa zaradi majhne AF pike na 300D.
Na bowlingu nisem imel pojma, kaj bi naročnik rad, oni pa mi niso dali kaj veliko navodil... Fotkal sem praktično vse. :)
Manjkati seveda niso smeli portreti ljudi, ki se zabavajo - na sliki Maja Tratnik, takrat še dekle Janija iz Atomik Harmonik, danes TV voditeljica... sehr fotogenisch
ok, nekaj promocije alkohola... ;)
nekaj fotk glavnega "orodja" pri bowlingu tudi ne sme manjkati...
...pa zvezd in ne-zvezd v akciji
Na kaj vse človek naleti, ko brska po arhivu... :)
Tole je moja prva "studijska" fotka, narejena v improviziranem studiu na osnovni šoli, osvetljena z dvema Canon bliskavicama skozi difuzor... Takrat sem studijske fleše videl le na daleč. :)
In kdo je model? Br4instorm oz. Mateja - moja lepša polovička, ki sem jo takrat poznal le profesionalno, kot model pri lokalni agenciji.
Kljub starosti fotke se mi zdi dovolj dobra za objavo - ali le gledam preveč subjektivno? :)
Prodajam svojo "mašinco"... ;)
Torej: aparat je star dve leti, narejenih ima približno 38.000 posnetkov (narejen za več kot 100.000), bil je redno vzdrževan in čiščen.
Še vedno imam originalno embalažo, priložim dodatni akumulator.
Prodajam zaradi nakupa novejšega aparata.
Cena: 1700 eur oz. po dogovoru
Več info na matjaz.ocko@siol.net ali med komentarji.
Tukaj so končne fotografije...
Prva serija je potekala ob avtomobilu (kjer me je preceeeej jezila osvetlitev, saj se je svetloba odbijala na bele stene salona, kar sploh ni kul, heh)
Za drug styling sem si izbral kar voznikov sedež...
Za tretjega, ki pa je najbolj crazy, pa sem model postavil na zadnje sedeže... Tukaj sem lahko zgodbo najbolj razvil.
Po doooolgem premoru sem se spet malce lotil mode; čakalo nas je snemanje nove kolekcije za Fantazijo. Model smo tokrat izbrali na javnem castingu - prijavila so se lahko dekleta s praktično nič izkušnjami ali pa recimo modeli, ki si želijo dodatne reklame. Med prijavljenimi smo izbrali Taro Zupančič.
Naloga se mi je tokrat zdela še posebno težka; ker sem zaradi naročnikove želje moral v fotografije vkomponirati še določen avto, sem bil postavljen pred izziv: kako fotografirati model ob/v avtomobilu, brez da bi slika izpadla poceni oz. dobra le za koledar kakšne delavnice?!? In kako to vse skupaj osvetliti v avto salonu, ki je prostorsko omejen in prepreden s stebri, od katerih se svetloba odbija na vse mogoče strani (in ti nehote osvetljuje ozadje in avto)? Težje, kot sem si predstavljal, priznam...
Celoten shooting je praktično potekal podobno, kot ponavadi:
priprava opreme (uporabljal sem štiri Elinchromove fleše (3 x 600 in 1 x 500 Ws), dva odbojnika, softbox in set gridov ter loncev z difuzorsko folijo),
nabava potrebnih kalorij in tekočin - s poživili in brez... (vmes smo naročili še čisto pravo kosilo)
priprava in izbira modnih dodatkov - point
vmes je naš stilist Goran Puljić poskrbel, da je model izgledal popolno (in hkrati nežnejšemu delu publike vzbujal skomine po dragih čevljih in oblekah)...
... Maja Šušnjara pa je z vrhunskim make-upom poskrbela za preobrazbo Tarinega obraza
Med merjenjem svetlobe mi je začelo nagajati sonce (kljub f/18), ki smo ga poskušali zakriti z reklamnimi panoji...
... vendar so mi odsevi še vedno delali težave. Hotel sem le rahle linije in obrise vozila, ne flat osvetlitve... "Pleh" je hudič. :)
Nadaljeval sem z osvetlitvijo notranjosti in postavitvijo modela na prednji sedež.
Divje, kajne? ;)
Bojan Verlak, ki je poskrbel za tri različne frizure, se med delom nikakor ni pustil motiti... verjetno zato, ker smo bili že precej pozni; sonce je že zdaaaavnaj zašlo. :)
Za konec le še tradicionalna skupinska fotografija z utrujeno ekipo, z direktorjem na čelu. :)Ker nama letošnji dopust v Vrsarju ni bil dovolj, sva se odpravila še na Pag...
Foto torba je bila ena izmed prvih stvari v prtljažniku - a tukaj se vse konča. Na celotnem dopustu nisem namreč naredil NITI ENE fotografije z "markecom"... Groza, kajne? :) Glede na to, da je to moje vsakodnevno orodje, ki mi zaradi svoje teže malce preseda, je to bil neke vrste dopust v pravem pomenu besede. Fotoaparat in telefon sem povsem odmislil. Ne pa tudi majhnega Ixusa, ki sem ga kupil ravno pred odhodom na morje...
Na Pagu je podobno kot drugod, kjer so lepe barve morja, neba itd. - velja nepisano pravilo: ne hodi dol brez polarizatorja! ;) Zato sem si še doma prisegel, da bom z "markecom" in navitim polarizatorjem naredil kakšno luštno panoramo ali vsaj kakšen ultra kičast posnetek. ;)
In potem dol ugotoviš, da na tistih bolj intimnih plažah ni tušev, da si ves slan, da veter sol nosi po zraku in da v takšno okolje nikakor ne bi (spet) nosil svoje opreme, razen, če za to nisem mastno plačan. In tukaj na vrsto pride Ixus (ki sicer nima polarizatorja, je*i ga), shranjen v vodotesno ohišje oz. "vrečko" DiCAPac.
Vsekakor priporočam vsem ljubiteljem in tistim, ki se s fotografijo ukvarjate bolj resno (izključujoč podvodno fotografijo, ki je draga kot hudič), pa na svojih diskih še nimate fotografij, ki bi nastale zelo zelo blizu vode ali pod njeno gladino.
Verjetno se da s temi "vrečkami" narediti precej spodobne fotografije, mi2 sva se tokrat orientirala bolj na družinske fotke. ;)
Za fotografa je prvi občutek, da mu slana voda šprica po aparatu malce nenavaden, a se hitro sprijazniš z dejstvom, da je aparat popolnoma zavarovan.
Prednje polikarbonatno steklo ne vinjetira kljub 28mm - vinjeta dodana postprocess.
Zadeva menda lahko gre do 10m pod vodo... precej kul za začetek.
Ker je večina fotografij nastala med potjo na ali s plaže, sem "vrečko" imel na aparatu skoraj ves čas... Razlike v ostrini ali barvah praktično ni.
... me pa ves čas matra "firbec" kakšne bi bile barve s polarizatorjem in aparatom z večjim DR... verjetno kičaste ;)
Včeraj je tale blog praznoval dve leti od prve objave, jaz pa ga vedno bolj zanemarjam... To pa ni lepo. :) Verjetno vsi mislite, da sem prenehal s fotografiranjem - naj vas potolažim; še vedno migam, le da sem izgubil malce interesa do objavljanja svojih del na blogu. Ali se mi zdi, da fotke niso vredne objave, ker pač niso nič posebnega (saj potem ljudje v reportažnih fotkah iščejo celega hudiča) ali pa preprosto nimam prave volje. ;) In karkoli napišem, takoj "jamram"... Ja, če me ljudje tako berejo, bi bilo pa res najbolje, da le lepim fotke, brez teksta. :)
Lahko bi recimo objavil vse, kar sem zanimivega fotografiral in hkrati onemogočil komentarje, vendar bi potem ostal totalno brez feedbacka, kar pa me ne zanima. Tega bloga ne uporabljam za galerijo, čeprav jih večina tako sklepa.
Tako bi se v zadnjih dveh mesecih tukaj lahko zvrstili: portreti predsednika države, Danila Türka, zaključni koncert New Swing Quarteta, koncerti Alye, I.C.E., Dan D in Siddharte za dan mladosti, kar precej fotk plesalcev salse, 11-letka Radia Rogla, na kateri je kar mrgolelo nastopajočih, kakšna fotka najbogatejšega Slovenca, nekaj poročnih fotk (privat, ker načeloma ne fotkam porok), nekaj portretov Severine, ki se je hotela slikati z očali, a ji nisem pustil :), koncert Tonyja Cetinskega, koncert Eroike, shooting s sedmimi modeli na lokalnem bazenu, poleg tega pa še ceeeeeeeel kup nepomembnih utrinkov in dogodkov.
Zanimivo, kako se človek hitro privadi na neko delo in kako mu lahko določene stvari postanejo samoumevne, nezanimive. Še nekaj let nazaj sem bil ob določenih dogodkih popolnoma vzhičen in ultra srečen, da sem sploh lahko zraven - sedaj me, preprosto rečeno, redko katera stvar sploh gane. Ali gre za druženje s slovenskimi "zvezdami" pred oz. po koncertu, kosilo z načeloma nedostopnimi osebami, shooting z bolj ali manj pomembnimi ljudmi ali le fotografiranje vip prireditve, kjer si praktično edini "svoje vrste".
Povsod dobiš "debelo kožo."... Interesantno se mi zdi tudi, ko retuširam kakšno znano osebnost, pa niti za trenutek ne pomislim kakšna je ali kakšne gube ima... Preprosto opravim svoje delo, kot bi npr. čevljar zamenjal podplat na čevlju kakšne zvezde - brez vzhičenja, vzklikov in medmetov. Se to dogaja tudi vam? Ali je z mano kaj narobe? :)
O tem sem se zamislil ob prebiranju enega izmed blogov, kjer so ob amaterskih fotografijah koncerta komentatorji debatirali o tem, kako so lahko srečni, da so stali tako "blizu" teh izvajalcev in kaj bi dali, da bi lahko stali v prvi vrsti ali celo imeli pro fotografije. Sam sem stal pod odrom z aparatom v roki in delal... Ne vem, kaj naj napišem na to... Sem postal slabši človek, ker ne znam ceniti tega, kar imam oz. počnem? :/
Hmm, vsa ta sreča je relativna. Jaz bi npr. (npr.!) dal vse, da bi lahko delal ob Spielbergu, Jožica Novak pa mu recimo kuha in pere in ga ima poln k... In ravno ta raznolikost nas drži pokonci, dela zanimive in nas žene naprej...
Ok, malce sem zabluzil, ampak skušam vas motivirati, da napišete še kaj druga, ne le tisto običajno. ;)
Čez dober teden se z Br4instorm odpravljava na morje; za začetek Vrsar, povem verjetno Pag, kasneje pa me čaka še kar nekaj letenja in fotkanja po svetu, če bo vse po sreči. ;)
Za konec le še en utrinek z včerajšnjega fotkanja v pasji vročini. ;)
Datum: 17. – 19. JULIJ 2008Joj, kako nerad pišem poste v jezi... Ampak tokrat mi je spet prekipelo. :)
Že neštetokrat se mi je zgodilo sledeče: model (ali naročnik) me kontaktira glede fotografiranja (npr. book), pove svoje zahteve (studio, ta in ta lokacija) in okvirni datum slikanja. Jaz se medtem z ekipo (asistent, vizažist, stilist/frizer) dogovorim vse potrebno glede snemanja, ko mi model tako mimogrede pove še zadnjo informacijo: da za slike ne misli plačevati in da še nikoli ni plačal za fotografiranje!!! halo? :)
Razumem nekoga, ki je ravnokar dobil svoj prvi aparat in bi na svoji sestri, sosedi, ljubici ali lokalni lepotički rad malce "povadil" portretiranje - ampak pri tem naj tudi ostane. Če misli to početi redno, če sebe in svoje delo vsaj malce spoštuje, če bi rad svojo investicijo v opremo malce povrnil in če se ima rad, mu svetujem, da začne za svoje delo računati.
Kaj s tem dosežemo? Praktično imamo od tega korist vsi: tistim, ki nam fotografija predstavlja kruh, tako ne kradete dela, ljudi navajamo, da je tudi naše delo cenjeno in da nobeno delo ni zastonj, hkrati pa tudi vi nekaj zaslužite!
Če sosedov Jože, ki je pro, računa 1000 eur na shooting, ti pa mu kradeš posle s cenami pod 200 eur - kaj imaš od tega? Temu niti konkurenca ne moremo reči. Namesto, da bi ceno znižal recimo na 800 ali 900 eur in s tem verjetno dobil posel, si samega sebe okradel za razliko in si nakopal slabo reklamo med ostalimi fotografi ter Jožetu zahrbtno speljal delo.
Priznam, da tudi sam kdaj delam pod ceno - ampak le v primerih, ko je jasno, da gre za neko investicijo in da bom od tega dela imel še veliko več, kot bi zaslužil na začetku. Takrat se je nesmiselno držati principa: "ne, pod 1200 eur pa ne delam!" - bi to rekli, če bi vas poklical npr. direktor ene izmed največjih firm na svetu in vam obljubil bajne vsote denarja, če se izkažete? Verjetno ne. :)
Torej: če te pokliče sosedova Urška (v katero si noro zatreskan), da bi se rada fotkala, a veš, da ne bo plačala... who cares?! Pojdi že in jo fotkaj celo noč, če želiš... ;)
Če pa te pokliče dekle (ali katerikoli naročnik) z drugega konca države, da bi rada nekaj fotografij, takšnih in drugačnih, da se lepo pripelji tja z avtom, da jo moraš full retuširat ("ker ti to tak fajn znaš") in da moraš biti še itak full vesel, da jo sploh lahko fotkaš, ampak da niti slučajno ne bo plačala (in je po možnosti prelepa ali pa je ati silno pomemben) - halo?!!? Potem izjavi še, da nima denarja zate in bo fotografije porabila za book, ker za pol leta odhaja v Milano (ki pa je itak zastonj, ja). :)
Got the point? Obnašaj se profesionalno in ne delaj le"za podpis".
Sedaj pa grem poklicat na Viessmann, da mi zastonj pripeljejo peč in naredijo še talno ogrevanje, ko so že ravno tukaj... pa naj bodo veseli, da delajo zastonj, ker takšnih tal še niso videli. ;)
Ker je bila otvoritev dokaj uspešna, prirejamo še zaprtje razstave in s tem dogodek, obogaten z dvema koncertoma in vsem, kar spada zraven.
Več na vabilu:
Vsi, ki ste zamudili otvoritev in tisti, ki ste za ponovno druženje - vabljeni! :)Malce pozno, pa vendar - razstava lokalnih reporterjev je uspela. Prišlo je kar precej ljudi, katere smo napili in nahranili z odlično hrano (ki pa jo je na žalost zmanjkalo v treh minutah, heh).
Povabljene smo takole posedli na tribuno, kjer so si ogledali krajši nastop plesalke in se bolje spoznali. ;)
Ker sem pač velik fan srbske hrane, sem dobesedno navalil na čevape, pleskavice, klobasice in lepinje ter aparat prepustil Mateji. Užival sem kot majhen otrok. :)
ja, lahko bi se predstavil s kakšno drugo, bolj osebno fotko, ampak tale najbolj predstavlja mene in to, kar najraje počnem
tale sklop fotografij Nika Jarha mi je bil na celotni razstavi najbolj všeč
za konec še skupinska fotka vseh razstavljalcevSTARI GRAD CELJE
GALERIJA GOTSKI PALACI
Razstava celjskih fotografov »Enooki Celja«
"So skupina fotografov, katerim raba fotoaparata ni samo popoldanski dogodek, temveč je instrument, ki združuje njihovo kompleksno življenje; je njihova profesionalna praksa, referenčnost in projekcija užitka. Sodelujejo: Črt Cenc, Katja Dernovšek, Gašper Domjan, Edo Einspieler, Nik Jarh, Gregor Katič, Samo Lešek, Nataša Müller, Matjaž Očko, Andraž Purg in Aleks Štern."
