Včeraj je tale blog praznoval dve leti od prve objave, jaz pa ga vedno bolj zanemarjam... To pa ni lepo. :) Verjetno vsi mislite, da sem prenehal s fotografiranjem - naj vas potolažim; še vedno migam, le da sem izgubil malce interesa do objavljanja svojih del na blogu. Ali se mi zdi, da fotke niso vredne objave, ker pač niso nič posebnega (saj potem ljudje v reportažnih fotkah iščejo celega hudiča) ali pa preprosto nimam prave volje. ;) In karkoli napišem, takoj "jamram"... Ja, če me ljudje tako berejo, bi bilo pa res najbolje, da le lepim fotke, brez teksta. :)
Lahko bi recimo objavil vse, kar sem zanimivega fotografiral in hkrati onemogočil komentarje, vendar bi potem ostal totalno brez feedbacka, kar pa me ne zanima. Tega bloga ne uporabljam za galerijo, čeprav jih večina tako sklepa.
Tako bi se v zadnjih dveh mesecih tukaj lahko zvrstili: portreti predsednika države, Danila Türka, zaključni koncert New Swing Quarteta, koncerti Alye, I.C.E., Dan D in Siddharte za dan mladosti, kar precej fotk plesalcev salse, 11-letka Radia Rogla, na kateri je kar mrgolelo nastopajočih, kakšna fotka najbogatejšega Slovenca, nekaj poročnih fotk (privat, ker načeloma ne fotkam porok), nekaj portretov Severine, ki se je hotela slikati z očali, a ji nisem pustil :), koncert Tonyja Cetinskega, koncert Eroike, shooting s sedmimi modeli na lokalnem bazenu, poleg tega pa še ceeeeeeeel kup nepomembnih utrinkov in dogodkov.
Zanimivo, kako se človek hitro privadi na neko delo in kako mu lahko določene stvari postanejo samoumevne, nezanimive. Še nekaj let nazaj sem bil ob določenih dogodkih popolnoma vzhičen in ultra srečen, da sem sploh lahko zraven - sedaj me, preprosto rečeno, redko katera stvar sploh gane. Ali gre za druženje s slovenskimi "zvezdami" pred oz. po koncertu, kosilo z načeloma nedostopnimi osebami, shooting z bolj ali manj pomembnimi ljudmi ali le fotografiranje vip prireditve, kjer si praktično edini "svoje vrste".
Povsod dobiš "debelo kožo."... Interesantno se mi zdi tudi, ko retuširam kakšno znano osebnost, pa niti za trenutek ne pomislim kakšna je ali kakšne gube ima... Preprosto opravim svoje delo, kot bi npr. čevljar zamenjal podplat na čevlju kakšne zvezde - brez vzhičenja, vzklikov in medmetov. Se to dogaja tudi vam? Ali je z mano kaj narobe? :)
O tem sem se zamislil ob prebiranju enega izmed blogov, kjer so ob amaterskih fotografijah koncerta komentatorji debatirali o tem, kako so lahko srečni, da so stali tako "blizu" teh izvajalcev in kaj bi dali, da bi lahko stali v prvi vrsti ali celo imeli pro fotografije. Sam sem stal pod odrom z aparatom v roki in delal... Ne vem, kaj naj napišem na to... Sem postal slabši človek, ker ne znam ceniti tega, kar imam oz. počnem? :/
Hmm, vsa ta sreča je relativna. Jaz bi npr. (npr.!) dal vse, da bi lahko delal ob Spielbergu, Jožica Novak pa mu recimo kuha in pere in ga ima poln k... In ravno ta raznolikost nas drži pokonci, dela zanimive in nas žene naprej...
Ok, malce sem zabluzil, ampak skušam vas motivirati, da napišete še kaj druga, ne le tisto običajno. ;)
Čez dober teden se z Br4instorm odpravljava na morje; za začetek Vrsar, povem verjetno Pag, kasneje pa me čaka še kar nekaj letenja in fotkanja po svetu, če bo vse po sreči. ;)
Za konec le še en utrinek z včerajšnjega fotkanja v pasji vročini. ;)
